… slike, katere so prepričljive. Enako prepričljive kot slike vseh, ki to niso… This is love.

ScorpionBoy

Tu puščam tiste enkratne, lepe in tudi manj prijetne trenutke, ki so mi ustvarjali Maribor, takšen kot sem ga doživljal. Bil je pravočasen odmik ob pravem času in mesto, kjer se mi je v preteklih 10-mesecih strnilo obilo poznanstev, prijateljski vezi in me na nek svoj način polnilo od znotraj.

Kakorkoli. Hvaležen sem počitnic in časa, kateri (upam) mi bo vsaj v majhni meri ostal zase. V meni je zopet tisoč načrtov kaj in kako. Po šolskih in ostalih pritiskih, bi želel mir in se posvečati stvarem (tudi ljudem), katere imam rad.

Vsem, ki končujete šolsko leto, želim čim daljše počitnice s čim manj obveznostmi, vsem ostalim pa čim bolj ohlajene poletne dni…

ScorpionBoy

Morda se nasploh ne sliši veliko, a bil je pomemben odmik ob (ne)pravem času, začetno navezovanje novih stikov, katerih (kljub novi, večji kilometrini) ne želim izgubiti in nekakšen samosvoj mir in razmislek. Pogrešal ga bom in se v mislih vračal nazaj. Vsaj nekaj časa.

Sreda. Dan, kot vsak drug, ali pač.

“Nas boš počastil s kakšno novico”, je bil stavek, ki mi ga sredi uri nameni razredničarka. “Ne ravno, zakaj?”. Nisem namreč želel česarkoli obešati na velik zvon. Moja stvar pač. “Ja, a se nisva pogovarjala o prepisu? Tvoji kolegi še ne vedo…”

Mah, kakšni kolegi. Vesel bom da je konec, iskreno pogrešal pa dva, morda tri. Vsa ta zlaganost mi ne leži. Kolegialnost na višku, ko pa je priložnost – nož v hrbet. Za svoje dobro pač.

Sledil je še malce večji šok, ko mi profesorica Informatike naznani, da je na spletu našla moj (prejšnji) blog. Dnevnik nekega najstnika. Tisti, zloglasni. Znani. Nisem vedel kaj naj rečem, bil sem tiho. Dve leti mojega življenja, preliti na papir. Ne želim ju več, puščam ju. Kar sem pisal, nisem nikoli bral. Nekateri trikrat, štirikrat. Zanimivi so ti blogi… Rumeni spletni časopis, duša vsakega posameznika, dostopna preko modema.

Smešno, mar ne?

Ena izmed glavnih “nalog” mi bo dan zapolnjevati s stvarmi, katere me zapolnjujejo, delati na projektu (kateri bi mi ogromno pomenil), obnoviti stike s katerim od kolegov/ic - s katerimi se preredko slišimo, zdržati tistih 14 dni “službe” in dopusta.

Potem pa… kdo ve. Želel bi ga čimvečkrat videt. Ne glede na izid počitnic, bodo le te… just another gay day in my life.

Kot vsak drugi dan, bi rekel. A je preveč beden. “Drama Queen”, bi sarkastično dodala kolegica.

Presenečam samega sebe. Ta trenutek je tista stvar, katero imenujemo “življenje” super, veselim se prihodnjih dni, veselim se ljudi, veselim se… njega. Sledi BUM! Ljudje, katerih omejeno majhnost dojemanja bi lahko stlačil v ovitek Orbit čigumija (in ga potopil v WC školjko), sper udari. Očitek ta, očitek drugi. Briga me! – jaz sem jaz, vaših pravil ne igram, igram svoje karte, živim zase. Kot je rekel Freddy Mercury: “Living on my own”.

Najbolj pa me razkuri tako ali drugačno urensičenje večnega strahu, da bodo želeli vplivati na njega. Jasno, ne bo mi prizanešeno in zanašam se lahko le na to, da bo znal razmišljati s svojo glavo in se ne podrejati vplivom drugim. Včasih se mi zdi krivično, toliko kritik z vseh strani. Kritike so, ker so lahko. Ker jih nihče ne cenzurira in ker ljudje lahko kritizirajo. Navadno brez osnove. Smešno, a je res.

Rad bi uničil vse kar je bilo, rad bi se rešil vseh teh ljudi, zaradi katere ljudje potem (ne)logično smatrajo, da se želim rešiti vsakega, ki bi drznil hoditi proti meni. Pa mi je vseeno. Ja… lahko počneš karkoli, rečeš karkoli… boli me kurac. Le namerno mi ne škodi. Zakaj misliš, da “moram” pri 17-ih živeti 170 KM od doma… Jaz ne bom povedal… le tiho bom. Včasih se moraš prej postaviti zase, kot veleva nenapisano pravilo. Postaneš drugačen. Morda. Hitreje ocenjuješ ljudi. Morda…

Ne vem… vem samo da ni fer, to kar misliš/mislite… Ne bom razlagal, ne bom polagal na pladenj… Nič več. To sem… jaz.

“Just another day in my gay life.” Prihodnjič več…

Do prihodnjič… pozdrav.